Letos sem del svojega dopusta namenila tudi branju in poglabljanju znanja o kompleksni razvojni travmi. Ni boljšega kot prebirati pomembno literaturo o ranah iz otroštva takrat, ko imamo čas – za počasne sprehode, za hrano, ki nahrani telo, in za misli, ki se lahko počasi usedejo. Do mene je prišla knjiga, ki jo v tujini omenjajo skoraj kot “biblijo preživelih kompleksne travme” – CPTSD: From Surviving to Thriving avtorja Peta Walkerja. Čeprav pisana v bolj neposrednem ameriškem slogu, knjiga ponuja izjemno jasen in empatičen vpogled v psihološke posledice dolgotrajnega čustvenega zanemarjanja in zlorabe. Pete Walker zelo odprto tudi sam govori o svoji izkušnji predelovanja in prebolevanja čustvene zapuščenosti iz otroštva.
Kaj je C-PTSD?
C-PTSD (kompleksna posttravmatska stresna motnja) je izraz, ki ga je uvedla psihiatrinja Judith Herman že v 90. letih. Namenjen je ljudem, ki niso doživeli enkratnega šokantnega dogodka (kot je prometna nesreča ali vojna), temveč so bili dolgotrajno izpostavljeni medosebni travmi – zlorabi, čustvenemu zanemarjanju ali nasilju v družini. Gre torej za razvojno travmo, ki vpliva na oblikovanje osebnosti in načina, kako doživljamo sebe, druge in svet. Na osebnostni ravni predstavlja razvojni deficit, ki ga oseba pogosto mora nadoknaditi kasneje z delom na sebi, psihoterapijo, somatskimi praksami.
Za razliko od klasičnega PTSD, ki se izraža v flashbackih, nočnih morah in pretirani budnosti, C-PTSD zajema globlje posledice: težave z regulacijo čustev, občutek sramu in krivde, izkrivljeno samopodobo, težave v odnosih ter nagnjenost k disociaciji in otopelosti. Pogosto gre za osebo, ki nosi občutek, da je »pokvarjena«, nevredna ljubezni, in ki težko vzpostavlja varne odnose.
“Nazaj” ne obstaja
Walker opozarja, da se otrok z izkušnjo C-PTSD ne more vrniti v neko “predtravmatsko stanje”, ker njegov ego nikoli ni imel priložnosti, da bi se zdravo razvijal. Tovrstna travma se dogaja prav v obdobju, ko se oblikuje občutek jaza, varnosti, vrednosti. To pomeni, da psihoterapija ni le “popravljanje posledic”, temveč zelo počasen in kompleksen proces oblikovanja notranje strukture, ki nikoli ni imela varnih temeljev. Gre za odkrivanje sebe, dela v povezavi z osjo ego-sebstvo, če se izrazimo v jungovski terminologiji.
Še več, pogosto se razvojna travma zgodi v družinah, kjer ni bilo vidne zlorabe, temveč “ne dovolj dobrega starševstva” – starši, ki niso imeli kapacitete za čustveno zrcaljenje, varnost, doslednost. Pogosto so bili tudi sami podobno ranjeni in zato otroku niso mogli ponuditi občutka, da je viden, slišan in varen.
“Morda ni bilo hujše posledice otroške zapuščenosti kot to, da smo morali nenehno skrivati svoj pristni jaz. Mnogi izmed nas odrastejo v prepričanju, da je to, kar imamo povedati, tako nepomembno kot je bilo za naše starše.”
– Pete Walker
Obrambni mehanizmi: štirje F-ji
Walker zelo jasno opiše štiri oblike odzivov na travmo, t. i. 4F odzive:
- fight (napad) – oseba postane dominantna, nadzorovalna, agresivna, da ne bi bila ranjena;
- flight (beg) – prekomerno bežanje v delo, perfekcionizem, nenehna aktivnost, izogibanje čustvom;
- freeze (zamrznitev) – umik, disociacija, otopelost, težave z delovanjem v realnem svetu;
- fawn (prilagajanje, podreditev) – pretirana prijaznost, prilizovanje, izgubljanje sebe v odnosih, da bi ohranila bližino, soodvisnost v odnosih.
Te oblike so bile nekoč strategije preživetja, danes pa pogosto povzročajo težave v odnosih, samopodobi in čustveni regulaciji. Ključen del terapije je ozaveščanje teh odzivov in postopno učenje novih načinov delovanja, ki temeljijo na zavesti, ne na avtomatizmu.
Notranji kritik in depresija zapuščenosti
Posebno pozornost Walker nameni notranjemu kritiku, ki izvira iz starševskih (ali širše – avtoritetnih) glasov v otroštvu. Gre za notranji glas, ki kritizira, napada, omalovažuje in pogosto sproži močne čustvene flashbacke – nenadne občutke sramu, brezupa, groze, samoprezira.
“Vedno znova me preseneti, kako pogosto notranji kritik sproži čustvene flashbacke. Gre za kritika, ki povezuje sram in sovraštvo do sebe z občutkom ogroženosti in zapuščenosti ter preplavi psiho s prepletom perfekcionizma in strahu.”
– Pete Walker
V jedru teh občutij leži pogosto t. i. “zapustitvena depresija” (abandonment depression) – kronična, globoka žalost, občutek praznine in nevrednosti, ki se pogosto skriva za različnimi odvisnostmi (hrana, alkohol, droge, delo). O tej obliki bolečine je veliko pisal tudi Gabor Maté, ki jo razume kot jedro sodobnega trpljenja in ključ za razumevanje odvisnosti.
“Čustveni incest je še ena oblika čustvene zlorabe. Pogosto pride do zamenjave vlog, ko starš otroka ‘parentificira’ – torej ga uporabi kot vir čustvene podpore za svoje nezadovoljene potrebe.”
– Pete Walker
Terapija, odnos, telo
Walker poudarja, da zdravljenje C-PTSD ni možno brez varnega, sočutnega terapevtskega odnosa, ki postopno pomaga osebi zgraditi notranji občutek varnosti. Ključne komponente so:
- – delo z notranjim kritikom,
- – razvijanje čuječnosti v odnosu do notranjega kritika,
- – mehke somatske prakse (zaznavanje telesa, dihanje, utelešanje),
- – kognitivno razumevanje in predelava spominov,
- – žalovanje za izgubljenim otroštvom.
Zanimivo je, da Walker ni slepo naklonjen izključno somatskim tehnikam, kot jih danes pogosto promovira terapevtska scena. Trdi, da je vzporedno pomembno tudi kognitivno razumevanje, beseda, pomen, refleksija – sicer telo nima dovolj konteksta, da bi se res počutilo varno. Razumevanje je torej ključ, prav tako pa je pomembno delo s telesom.
Ta knjiga na preprost, a globoko človeški način pomaga razumeti, zakaj so nekateri občutki in odzivi tako trdovratni — in zakaj perfekcionizem pogosto ni le osebnostna lastnost, temveč strategija preživetja. Psihoterapija in delo na sebi, zlasti proces žalovanja, sta v tem kontekstu dolgotrajna in zahtevna, saj ne zdravimo le spominov, temveč tudi tisto, kar nikoli ni bilo. Pa vendar je to edina pot: skozi čutenje, žalovanje in postopno razumevanje. Šele ko dovolimo sebi občutiti izgubo in ranljivost, se lahko začnemo oblikovati na novo — v svojo resnično, notranjo bit, ki se ravno skozi ta proces rojeva.
Če vam je bila blizu knjiga Alice Miller Drama je biti otrok, je Walkerjeva knjiga naravno nadaljevanje, ki jo je začela razvijati prav ta psihoanalitičarka, ki je kasneje sicer zaradi kritike psihoanalitične drže v primeru razvojne travme uradno izstopila iz združenja.
Napisala:
Manca Švara