V psihoterapiji pogosto predpostavljamo, da se sprememba začne z besedami: z razumevanjem, pripovedovanjem, poimenovanjem in interpretacijo. Toda človeška psiha ni sestavljena samo iz tistega, kar lahko povemo. Nekatere izkušnje ostanejo kot telesni občutki, podobe, fragmenti spomina, afekti in notranje pokrajine tudi potem, ko zanje že najdemo besede (ali pa jih sploh ne).
Prav na tem mestu se odpirata prostor in potencial jungovske Sandplay terapije – terapevtskega pristopa, pri katerem človek s peskom, vodo in miniaturnimi figurami ustvarja tridimenzionalne prizore svojega notranjega sveta. Metoda je namenjena otrokom, mladostnikom in tudi odraslim, njene teoretične korenine pa segajo v Jungovo analitično psihologijo (jungovsko psihoanalizo) ter zgodnje psihoanalitične pristope k igri (World Game).
Na prvi pogled se pred nami, ko pridemo na prvo uro Sandplaya, prikažeta lesen zaboj s peskom in množica majhnih, drobnih predmetov. Klient lahko, da bi prikazal svoj notranji svet, začne izbirati med različnimi liki in simboli. Hiša. Kača. Most. Vojak. Otrok. Kamen. Vrata. Morda grob. Morda nekaj zakoplje v pesek. Nekaj drugega postavi na rob. Včasih dolgo ne naredi ničesar in pesek v tišini opazuje. Toda počasi nastane neki svet. In ta svet govori o nečem, česar človek še ne zna povedati sam.
Od Margaret Lowenfeld do Dore Kalff
Predhodnico Sandplay terapije najdemo pri britanski otroški psihiatrinji Margaret Lowenfeld, ki je razvila tehniko World Technique. Otrokom je ponudila peskovnik in miniature kot možnost, da svoje čustveno in duševno stanje izrazijo brez zahteve po verbalnem pojasnjevanju. Pomembno je bilo prav to, da odrasli njihovega sveta ni takoj interpretiral: otrok je tako dobil dostop do oblik izkušnje, ki so lahko obstajale še pred besedami.
Švicarska terapevtka Dora M. Kalff, ki se je izobraževala pri C. G. Jungu v Švici ter poznala delo Lowenfeldove in Winnicotta, je to metodo povezala z analitično psihologijo. V njenem razumevanju nezavedno ni samo skladišče potlačenih vsebin, temveč vsebuje tudi ustvarjalne in samoregulativne procese. Simbol zato ni zgolj znak, ki ga moramo čim prej razvozlati, ampak lahko postane nosilec duševnega razvoja in preobrazbe.
Kalff je terapevtski okvir Sandplaya opisovala kot »svoboden in zaščiten prostor« (free and protected space). V njem je klient svoboden, da ustvari tisto, kar želi, terapevt pa je navzoč predvsem kot pozoren, neobsojajoč spremljevalec procesa.
To je ena temeljnih značilnosti klasičnega Sandplaya: terapevtu ni treba vsake podobe takoj spremeniti v razumsko razlago. Včasih mora simbol najprej preprosto zaživeti tako v psihi kot v vsakodnevnem življenju posameznika.
Peskovnik kot temenos
Klasični peskovnik meri približno 57 × 72 × 7 centimetrov. Njegovo dno in notranje stranice so modre, zato se lahko z odmikanjem peska pojavi simbolična voda (modra površina na dnu peskovnika); uporablja se lahko tudi voda v kombinaciji s peskom, s čimer pesek dobiva različne oblike. V tem prostoru uporabljamo različne zbirke miniatur – ljudi, živali, rastlin, hiš, vozil, ograj, kamnov, fantazijskih bitij, religioznih in duhovnih simbolov ter drugih predmetov. Vsaka zbirka je unikatna in vsak Sandplay terapevt ima svoj okus ter nekoliko drugačno zbirko.
Z jungovskega vidika lahko meje peskovnika razumemo kot neke vrste temenos – omejen in zaščiten psihični prostor, znotraj katerega se lahko nekaj zgodi. Človek lahko predstavi kaos svojega notranjega sveta, ne da bi ta kaos zavzel celoten svet. V njem lahko preigrava vojne, poplave, smrt, puščavo ali razdejanje, vendar izražene vsebine ostajajo v mejah peskovnika in terapevtskega odnosa.
Roesler posebej poudarja pomen dvojne narave procesa: senzorični stik s peskom in figurami lahko spodbuja regresivne procese, medtem ko meje peskovnika in terapevtski odnos zagotavljajo predelovanje ter zmanjšujejo nevarnost, da bi človeka čustva preplavila. Igra je v tem smislu povezana s samoregulativnimi sposobnostmi psihe in z možnostjo reorganizacije notranjega sveta. To je pomembno predvsem pri izkušnjah, ki jih ni mogoče preprosto »razumsko razložiti«. Roeslerjevo študijo Sandplay metode delim tukaj, ker se mi zdi pomembno razumeti, zakaj metoda deluje.
Ko telo ve prej kot besede
Ena od posebnosti Sandplaya je njegova neverbalnost in multisenzoričnost.
Roke se dotikajo peska. Kopljejo. Gladijo. Stiskajo mokro zemljo. Postavljajo predmete. Rušijo. Gradijo. Zakopavajo in ponovno odkrivajo. Psihično dogajanje tako ne poteka samo skozi govor in refleksijo, ampak tudi skozi telo, prostor, dotik, gibanje in podobo.
Prav zato je Sandplay zanimiv tudi pri delu s travmo. Roesler opozarja, da lahko travmatična izkušnja ostane nezavedna in neverbalizirana ter da lahko neverbalni pristopi omogočijo bolj posreden stik z njo, brez sicer nujnega neposrednega soočanja s travmatično pripovedjo. To seveda ne pomeni, da je Sandplay sam po sebi »zdravilo za travmo« ali da preprečuje retravmatizacijo. Pomeni pa, da omogoča drugačen vstop v psihično izkušnjo: človeku ni treba najprej povedati, kaj se mu je zgodilo, da bi lahko nekaj od tega začelo dobivati obliko. Namesto besed so tukaj roke tiste, ki posredujejo informacijo pesku.
Ne interpretirati prehitro
Za jungovsko Sandplay terapijo je značilna previdnost pri interpretaciji. Po končanem prizoru lahko klient pove zgodbo, govori o svojih asociacijah ali figurah, terapevt pa lahko postavlja vprašanja. Toda v klasičnem Kalffinem pristopu je neposredna interpretacija postavljenih prizorov zelo zadržana. V enem delu analitično obravnavamo podobe, ki jih klient postavi v pesek, hkrati pa smo pozorni tudi na povsem neverbalne vsebine. To je pomembna razlika med Sandplayem in poenostavljenim (in napačnim) »branjem simbolov«. Kača namreč ne pomeni vedno seksualnosti. Hiša ni vedno le ego. Morje ni avtomatično nezavedno.
Jungovski simbol je veliko širši. Njegov pomen nastaja v odnosu med podobo, osebnimi asociacijami, življenjsko situacijo, arhetipskimi plastmi in celotnim potekom analitičnega procesa. Še pomembneje: simbol lahko vsebuje več pomenov in pogosto kaže proti nečemu, česar zavest še ne more povsem razumeti.
Naloga terapevta zato ni, da skrivnost čim hitreje odpravi, temveč da zna za nekaj časa držati prostor zanjo.
Sandplay kot proces individuacije
Vsak peskovnik in vsaka ura Sandplay procesa sta lahko izredno sugestivna, vendar je za jungovski pogled še pomembnejša prav serija podob skozi čas. Temu rečemo tudi jungovski Sandplay proces oziroma terapija s peskovnikom. Nekateri motivi se vračajo, spreminjajo položaj, izginejo ali se preobrazijo. Struktura sveta se lahko iz srečanja v srečanje spreminja.
Zato lahko Sandplay razumemo tudi kot vizualno in telesno spremljanje procesa individuacije.
Zanimiv model je razvila Linda Freedle na podlagi kvalitativnega raziskovanja Sandplay procesov odraslih z zmerno do hudo travmatsko poškodbo možganov. Opisala je sedem faz psihološkega razvoja: od izražanja vsakdanjih težav in iskanja notranjih virov prek spusta v temo in obup do transformacije, izkušnje celovitosti oziroma numinoznega, povezovanja nasprotij in nazadnje vrnitve v vsakdanje življenje z novo perspektivo. Pomembno je, da faze niso strogo linearne – človek se lahko vrača, prehaja med njimi in določene faze ponovno obišče. Freedle ta proces povezuje z Jungovim konceptom individuacije: s srečanjem z nezavednim, konfrontacijo s senco, širjenjem zavesti, srečanjem s Sebstvom, povezovanjem nasprotij in postopno integracijo izkušnje. Zato cilj ni popoln peskovnik. Tako kot cilj individuacije ni popoln človek. Pomembnejše je gibanje psihe proti večji diferenciaciji, povezanosti in celovitosti.
Kaj pravi znanost?
Čeprav Sandplay izhaja iz tradicije, ki veliko pozornosti namenja simbolnemu in nezavednemu, zanj obstaja tudi empirična raziskovalna literatura. Roeslerjev sistematični pregled iz leta 2019 je zajel 33 empiričnih raziskav, ki so izpolnile vključitvene kriterije: 16 randomiziranih kontroliranih raziskav (RCT) in 17 raziskav učinkovitosti. Avtor poroča o statistično pomembnih izboljšanjih pri različnih težavah otrok in odraslih ter o zmernih do velikih učinkih v raziskavah, ki so velikost učinka dejansko poročale.
Raziskave, vključene v pregled, so Sandplay med drugim preučevale pri anksioznosti, vedenjskih in čustvenih težavah, ADHD, depresiji, zasvojenostih in posttravmatskem stresu. Posebej zanimiva je njegova potencialna uporabnost pri otrocih, ljudeh s težavami pri verbalnem izražanju, osebah z različnimi oviranostmi, migrantih, beguncih in travmatiziranih populacijah.
Rezultati niso enoznačni. V eni raziskavi odraslih z veliko depresivno motnjo ali distimijo so se začetna izboljšanja po samostojnem Sandplayu ob štirimesečnem spremljanju izgubila, medtem ko so se pri kombinirani obravnavi ohranila. Prav tako je potrebna previdnost pri splošnih sklepih. Roesler opozarja, da so vzorci številnih raziskav majhni, le del raziskav poroča o velikosti učinkov, metodologije raziskovanja procesa pa so heterogene in zato med seboj težko primerljive. Znanstveno korektneje je zato reči, da obstajajo obetavni empirični dokazi, ne pa, da je učinkovitost Sandplaya za vse omenjene težave dokončno dokazana.
Zakaj torej prav pesek?
Morda je nekaj arhaičnega v tem, da človek položi roke v pesek. Pesek nima določene oblike, vendar lahko sprejme skoraj vsako obliko. Lahko ga razgrnemo v puščavo ali dvignemo v goro. Vanj lahko izkopljemo grob ali strugo reke. Lahko nekaj zakopljemo in pozneje ponovno najdemo.
Tudi psiha pogosto deluje na tak način. Nekaj izgine pod površje, vendar ne izgine povsem. Nekaj, kar je bilo nekoč kaotično, dobi mejo. Med dvema sovražnima ozemljema se pojavi most. V opustošeni pokrajini nenadoma zraste drevo. Figura, ki je več mesecev stala zunaj peskovnika, se nekega dne znajde v njegovem središču.
Terapevt takrat morda še vedno ničesar ne razloži. Toda nekaj se je premaknilo. In morda je prav to ena najlepših idej jungovskega Sandplaya: da psiha ni samo predmet, ki ga moramo analizirati, ampak tudi živ proces, ki ga lahko v peskovniku opazujemo – proces z lastno težnjo po ustvarjanju podob, povezovanju razcepljenih delov sebe in iskanju nove oblike. Kadar besede zmorejo slediti temu procesu, so dragocene. Kadar pa še ne zmorejo, lahko najprej spregovorijo pesek, telo in podoba.
Zapisala:
Manca Švara, jungovska analitičarka (IAAP, SZAP)
Viri:
Freedle, L. R. (2015). The seven phases of sandplay therapy [Tutorial].
Roesler, C. (2019). Sandplay therapy: An overview of theory, applications and evidence base. The Arts in Psychotherapy, 64, 84–94. https://doi.org/10.1016/j.aip.2019.04.001