Začetek maja je zaznamoval pester in bogat niz dogodkov v okviru projekta CERV RE4 Healing: Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience. Poleg četrtkove okrogle mize z naslovom “Ko spregovorijo obmejni spomini – prisluhniti drug drugemu”, smo v petek in soboto v Celovcu skupaj s partnerji izvedli mednarodno konferenco in delavnico “Kulture spominjanja – kulture prikrivanja: obravnava zgodovine za sprejemanje družbene raznolikosti”. Znotraj tega smo pripravili tudi tretjo ustvarjalno delavnico z naslovom “Meje v nas, kolektivni spomin in identiteta – kreativni dialog s preteklostjo.”
Vsaka tovrstna ustvarjalna delavnica nas znova in znova preseneti ter razkrije, kako močno vlogo imajo simboli in umetniško izražanje pri predelavi travmatičnih in potlačenih spominov – tako na ravni posameznika kot skupnosti. Carl Gustav Jung je simbol razumel kot naravni izraz nezavednega, ki presega racionalno in nosi čustveno, duhovno in kolektivno globino. Ko se posameznik odpre simbolu in ustvarjalni spontanosti, se v resnici odpira svojemu notranjemu svetu – svojemu nezavednemu.
Na delavnici v Celovcu smo prvič preizkusili tudi tehniko “Squiggle game” oziroma igro čačkanja, ki jo je razvil britanski pediater in psihoanalitik Donald Winnicott. Gre za sočutno, igrivo obliko simbolne komunikacije, ki posamezniku omogoča izražanje tistega, kar z besedami težko ubesedi – naj bo to otrok ali odrasla oseba. Tehniko izvajata terapevt in klient skupaj: izmenično rišeta čačke in ju drug drugemu dopolnjujeta v risbe, kar odpira prostor za raziskovanje nezavednih vsebin na varen, igriv in spontan način. Terapevt pri tem “drži” prostor in s svojo prisotnostjo zagotavlja varno okolje za izražanje in simbolno integracijo.
Ko se prepustimo igri, risanju, oblikovanju z glino, pisanju ali glasbi, se pogosto začne proces, ki ga Jung imenuje aktivna imaginacija – spontano se pričnejo pojavljati podobe iz nezavednega. Travmatični spomini – osebni, kolektivni ali medgeneracijski – so pogosto fragmentirani, neverbalni in zamrznjeni. S pomočjo simbolov pa se prične njihova pretvorba in integracija – razpršeni deli izkušnje se začnejo sestavljati v celoto, ki omogoča pomen in čustveno predelavo.
V Celovcu se je med ustvarjalnim procesom skupnosti pridružila tudi glasba, ki je spontano zazvenela v ozadju risanja in modeliranja. Nastal je občutek globoke povezanosti, ki je presegal individualno in meje nacionalnih pripadnosti. Bil je to trenutek tihega razumevanja, soustvarjanja in sočutja – začetek nečesa, kar gradi mostove in odpira pot k drugemu. Tak prostor omogoča tudi stik s kolektivno žalostjo in žalovanjem, ter razvija empatijo kot temelj pristnega človeškega srečanja.
Utrinek iz delavnice:
»Vsi, ki smo se zbrali, smo tu verjetno zato, ker si želimo prekoračiti ali odpraviti kakšno mejo. Lahko pa si zastavimo dve vprašanji: Ali obstajajo meje v nas samih, ki si jih ne upamo prestopiti ali se jih sploh ne zavedamo? Kdo smo mi kot skupina? Hermiti, ki prečkajo meje, a ostajajo osamljeni? Don Kihoti, ki lovijo mline na veter? Ali tisti, ki odkrivajo nove poti, po katerih bodo lahko stopili tudi drugi?« — Štefan Čok
Fotografija na podlagi zapisa, ChatGPT.
