Tokrat bi rada pisala o knjigi The Abandoned Child Within: On Losing and Regaining Self-Worth (1993), kjer jungovska analitičarka Kathrin Asper odpira pomembno temo, ki se v klinični praksi pogosto izkaže kot pomembna tema analitičnega procesa: izgubljena in ponovno najdena lastna vrednost, sploh pri osebah, ki so bile v odnosu z narcisističnim staršem oziroma skrbnikom, ki jim ni zmogel predati dovolj čustvene varnosti.
V dlje časa trajajoči psihoterapiji pogosto prej ali slej pridemo do arhetipa »notranjega otroka«, ki hrepeni po ljubezni, varnosti in priznanju. Kadar otrok v zgodnjem razvoju tega ne prejme, nastane tisto, kar Asper imenuje »narcisistična rana« – temeljna poškodba občutka lastne vrednosti in varnosti. Rana se kaže kot globok občutek nevrednosti, sramu ali notranje praznine.
V jungovskem jeziku bi lahko rekli, da gre za razkol med jazom in nezavednim jedrom osebnosti – med Egom in Sebstvom. Otrokovo bistvo (Sebstvo) ne dobi odraza in potrditve v odnosu s starši, zato se Ego razvije v odtujeni obliki, ki skuša nadomestiti manko z različnimi obrambami. Iz te rane se lahko oblikuje narcisistična osebnostna struktura – način organizacije osebnosti, ki se je zgradil kot zaščita pred bolečino. Oseba se lahko navzven kaže kot močna, samozadostna ali grandiozna, v resnici pa vse to varuje njeno ranljivo jedro. Takšna struktura še ne pomeni motnje; gre za vzorec doživljanja in vedenja, ki sicer lahko povzroča težave v odnosih (občutljivost na kritiko, iskanje potrditve, nihanje med grandioznostjo in manjvrednostjo), vendar ne nujno popolne disfunkcionalnosti.
Narcisistična osebnostna motnja (NPD) pa predstavlja že klinično stopnjo. To je diagnoza, kjer so ti vzorci tako rigidni in prevladujoči, da trajno ovirajo funkcioniranje osebe in povzročajo trpljenje njej ali okolici. Značilni zanj so močni obrambni mehanizmi kot so grandioznost, potreba po občudovanju, pomanjkanje empatije in kronične težave v medosebnih odnosih. Zadnje psihoterapevtske študije kažejo, da se sicer, da psihoterapija tudi pri osebnostnih motnjah deluje, vendar veliko bolj počasi, veliko je na tem delal Otto Kernberg s posebno obliko analitične psihoterapije imenovane transference focused psychotherapy.
Kaj je narcisistična rana?
O narcisistični rani se v popularni kulturi govori precej manj kot o narcisistični osebnostni motnji, čeprav je, kot ugotavlja Asper, prav ta rana v psihoterapevtski praksi zelo pogosta, predvsem pri klientih s šibkim egom. Še posebej se je pokazala pri generacijah po drugi svetovni vojni, saj so takratne družbene razmere in kolektivna travma globoko vplivale na medosebne odnose in vzgojo otrok. Narcisistično rano lahko vsaj delno razumemo kot obliko razvojne travme, ki ima svoje posledice tudi na širši družbeni ravni. Do nje pride v zgodnjem otroštvu, ko otrok ni sprejet v svojem pristnem izražanju. Če starši zaradi lastnih stisk ali nepredelanih travm otroku ne zmorejo ponuditi brezpogojne naklonjenosti in varne navezanosti, se mora ta prilagoditi. To pomeni, da potlači svoje potrebe, čustva in spontanost – vse zato, da ohrani odnos, ki ga nujno potrebuje za preživetje. Na ta način se otrok sicer nauči preživeti, vendar na račun lastne avtentičnosti. Navzven je lahko videti priden, uspešen ali celo prezgodaj odrasel, v notranjosti pa pogosto nosi občutke praznine, zavrženosti in sramu.
Asperjeva poudarja, da rana ne nastane nujno ob očitni zlorabi, temveč pogosto ob subtilnem čustvenem zanemarjanju – ko starš ni čustveno dosegljiv in zato ne zna zrcaliti otrokovih občutkov ali pa pričakuje, da bo otrok izpolnjeval njegove potrebe. V takem ozračju otrok izgubi stik s svojo notranjo vrednostjo in se začne vrednotiti le skozi zunanje potrditve in ugajanjem drugim.
Fritz Von Uhde, Abandoned, Narodna galerija Varšava
Kot pravi Asperjeva:
»Ker razvijajoči se otrok ni prejel zadostne materinske skrbi, ki bi spodbujala rast, se Sebstvo ni moglo dovolj uresničiti v svoji naravi. Prav tako se ego in Sebstvo nikoli zares nista ločila drug od drugega. Kljub navidezni moči je ego zaradi te pomanjkljive ločitve oslabljen. Nagnjen je k razdrobljenosti in dovzeten za poplave iz nezavednega.«
Značilnosti narcisistične rane
Narcisistična rana ima več značilnosti. Asper jih opisuje kot notranje posledice zapuščenosti, ki se kasneje kažejo v odraslosti:
- – Občutek praznine – notranjega življenja ne spremlja občutek polnosti, temveč brezbarvna praznina, občutek, da človek “ne obstaja zares”.
- – Depresija in tesnoba – nezavedna bolečina se pogosto izraža kot dolgotrajna žalost, brezvoljnost, tesnoba ali občutek, da življenje nima smisla.
- – Strah pred zapuščanjem – odrasli z narcisistično rano pogosto živijo v stalni napetosti, da bodo znova zavrženi. To vodi v močno navezanost ali pa v izogibanje odnosom.
- – Težave z intimnostjo – bližina sproža bolečino, saj prebuja prvotno izkušnjo ranljivosti in odvisnosti.
- – Grandioznost kot obramba – nekateri se odzovejo s pretirano samozavestjo, perfekcionizmom ali občutkom posebnosti, a v ozadju pa se pogosto skriva ranljiv ego, ki hrepeni po potrditvi.
- – Odrezanost od čustev – notranji otrok je “zamrznjen”; oseba težko prepozna in izrazi, kaj zares čuti, saj je to nekoč pomenilo nevarnost izgube ljubezni.
Asperjeva dodaja, da takšne ljudi ne moremo razumeti zgolj skozi idejo »narcistične sence«, ločiti pa moramo od narcisistične osebnostne strukture ali osebnostne motnje.
»Teh ljudi ne moremo razumeti preprosto tako, da jim pripišemo ‘narcisistično senco’, kar pomeni nečimrnost in občutljivost – to je nekaj, kar je skupno vsem. Takšne paciente je mogoče ustrezno razumeti le, če vidimo, da jih je narcisistična rana zaznamovala tako globoko, da je oblikovala njihovo predstavo o sebi in o svetu.«
August Friedrich Schenk, The Orphan. A Memory of Auvergne, Muzej Orsay
Simptomi odraslega zapuščenega otroka
Tudi, ko tak otrok odraste, se rana ne zaceli sama od sebe. Odrasla oseba lahko izgleda uspešna, a v globini se ponavlja star vzorec: nenehna potreba po zunanjem potrjevanju, strah pred zavrnitvijo, nezmožnost začutiti lastno vrednost brez aplavza okolice. Asperjeva piše, da se odrasli zapuščeni otrok pogosto ne spomni konkretnih bolečih dogodkov, ker je bolečina shranjena v telesu in nezavednem. Namesto spominov ostanejo simptomi: kronična utrujenost, tesnoba, notranja razpršenost.
Jungovski okvir: simboli v nezavednem kot vrata do notranjega otroka
Tu se pokaže moč jungovske analitične psihologije in psihoanalize. Sanje, pravljice in miti so vrata, skozi katera lahko spregovori zapuščeni notranji otrok. Simboli iz nezavednega prinašajo podobe, ki dajejo duši možnost izražanja tistega, kar je bilo v otroštvu neizrekljivo. V sanjah se lahko pojavijo motivi hiše brez vrat, ranjene živali, izgubljenega otroka … vse to so sporočila nezavednega, ki kličejo k prepoznavanju rane.
Pot do celjenja
Celjenje narcisistične rane ni hitro. Zahteva soočenje z bolečino in žalovanjem, ki je bila dolga leta potisnjena, in predvsem razvoj sočutja do sebe. Asperjeva poudarja pomen varnega terapevtskega odnosa, kjer je mogoče počasi znova zaupati in izgraditi močno ter trdno strukturo notranjih staršev.
Koraki k celjenju vključujejo:
- – stik z občutki in telesom,
- – dovoljenje, da notranji otrok izrazi bolečino in jezo,
- – simbolno delo (s sanjami, ustvarjalnostjo, miti),
- – razvijanje notranjega sočutja in samosprejemanja.
Kot zapiše Asperjeva:
»Oseba, ki se zna povezati s svojim lastnim trpljenjem, ne da bi postala popolnoma zasužnjena od njega, vstopa v človeško dimenzijo življenja in priznava človeške omejitve – tako v pozitivnem kot negativnem smislu. Priznanje trpljenja pomeni širše gledano tudi postati zavesten svojih potreb.«
»Narcistično ranjeni ljudje pogosto z občutljivimi ‘antenami’ zaznavajo potrebe in pričakovanja drugih, a imajo malo predstave o tem, kaj je dobro zanje same.«
Zaključek
Narcisistična rana ni le psihična poškodba, temveč tudi možnost za globoko notranjo transformacijo. Kathrin Asper nas s knjigo The Abandoned Child Within spominja, da se celjenje ne zgodi s tem, da postanemo popolni ali da končno prejmemo priznanje od drugih. Zgodi se takrat, ko se obrnemo k lastnemu notranjemu otroku, ga slišimo in sprejmemo.
Jung bi rekel, da je to pot k individuaciji: od praznine k polnosti, od razdrobljenosti k celovitosti. Tam, kjer je bila nekoč rana, lahko vznikne nov občutek celosti – ne več kot krhek odsev v očeh drugih, temveč kot notranji smisel, ki premaga zapuščenost.
Napisala: Manca Švara