Duševno in telesno zdravje sta neločljivo prepletena. Ko duša trpi, telo ne ostane tiho – spregovori skozi simptome, ki jih pogosto razumemo kot bolezni ali psihosomatske motnje. Nerazrešene čustvene stiske se utelesijo kot napetost, bolečina, nespečnost ali kronična utrujenost. Psihološki procesi ne obstajajo ločeno od fizioloških; med njima poteka neprestano valovanje vzrokov in posledic. Prav zato je ob 10. oktobru, svetovnem dnevu duševnega zdravja, pomembno razumeti: ni telesnega zdravja brez duševnega zdravja.
V sodobnem svetu duševno zdravje pogosto razumemo kot odsotnost motnje – kot stanje, v katerem “ni nič narobe”. A v resnici gre za nekaj veliko globljega. Duševno zdravje pomeni prisotnost notranjega blagostanja: občutek smisla, povezanosti, ustvarjalnosti in vitalnosti. Človek je lahko telesno bolan, pa vendar duhovno živ; in obratno – telesno zdrav, pa hkrati prazen, izgubljen, brez notranje iskre.
Pravo zdravje ni statično stanje, temveč gibanje med nasprotji, stalno iskanje ravnovesja med svetlobo in senco, razumom in čustvi, zunanjim in notranjim svetom. V tem iskanju pogosto znanost in medicina prezreta tisto, kar je bistveno – notranji svet človeka.
Na duševno zdravje vpliva nešteto dejavnikov: bioloških, okoljskih, družbenih, ekonomskih in osebnih. Stres, revščina, socialna izključenost ali občutek nesmisla lahko porušijo notranje ravnovesje, medtem ko nas varujejo sočutni odnosi, varno okolje, telesna skrb in občutek pripadnosti. Nihanja razpoloženja, žalost, strah in jeza so naravni del življenja; postanejo problem šele, ko se zasidrajo v nas kot stalni spremljevalci, ki ohromijo naš vsakdan in nas odmaknejo od sebe.
Kljub večjemu zavedanju pomena duševnega zdravja stigma še vedno vztraja. Ljudje se sramujejo svojih čustvenih bolečin, kot bi bile znamenje šibkosti, ne pa človeškosti. A prav tedaj, ko si dovolimo priznati ranljivost, se začne možnost preobrazbe. Duševno zdravje se ne meri po odsotnosti trpljenja, temveč po naši zmožnosti, da trpljenje osmislimo in iz njega zrastemo. O tem je veliko pisal že Viktor Frankl, in seveda tudi Carl Gustav Jung.
Jung je duševno zdravje razumel ne le kot psihološko ali medicinsko kategorijo, temveč kot duhovni proces celostnega razvoja. Človek postaja zdrav, ko postopoma odkriva, kdo v resnici je – ko sledi poti, ki jo je imenoval individuacija. To je pot, na kateri se posameznik loči od kolektivnih vlog in pričakovanj, prepozna svoje nezavedne vsebine ter jih postopno integrira v osebnost.
Za Junga duševno zdravje ni ravna črta, temveč ustvarjalna napetost nasprotij. Zdrav posameznik ni tisti brez konfliktov, ampak tisti, ki zmore živeti z njimi – jih razumeti kot del večje celote. Ko se zavest in nezavedno povežeta v dialog, ko ego ne vlada več kot tiran, temveč posluša, se v človeku rodi notranji red in smisel.
Pomemben del tega procesa je srečanje s senco – s tistimi deli nas, ki jih ne želimo videti. Senca nosi naše potlačene strahove, jezo, zavist, pa tudi tisto vitalno moč in ustvarjalnost, ki ju potiskamo zaradi sramu ali strahu pred zavrnitvijo. Jung je zapisal, da človek ne postane razsvetljen s tem, da si zamišlja svetlobo, temveč s tem, da se zave svoje teme. Integracija sence ni zgolj psihološki, temveč moralni in duhovni proces: pomeni sprejeti, da smo bitja svetlobe in teme – in da obe sili služita življenju.
Z duševnim zdravjem je neločljivo povezan tudi občutek smisla. Jung je menil, da so številne sodobne nevroze posledica duhovne praznine – izgube stika z notranjim svetom. Človek, ki ne ve, zakaj živi, zboli na duši. Simboli, sanje, miti in umetnost so zato mostovi, po katerih duša komunicira z zavestjo. Ko jim prisluhnemo, se v nas odpre globlji smisel, ki presega zgolj preživetje – prostor duhovne rasti in notranje svobode.
Duševno zdravje je po Jungu pot k Sebstvu – k notranji celoti, kjer se združujejo nasprotja in kjer posameznik postaja to, kar v resnici je. Ta proces nikoli ni dokončan; je nenehno približevanje celovitosti, gibanje med bolečino in preobrazbo.
Skrb za duševno zdravje zato ni le preventivni ukrep, temveč dejanje samospoznanja in duhovne zrelosti. Ko se ustavimo, prisluhnemo svoji notranjosti in si dovolimo biti človeški – s svojimi dvomi, ranami in hrepenenji – takrat postanemo živi. Morda je prav to Jung videl kot končni cilj psihičnega razvoja: ne popolnost, temveč celovitost. Življenje ne obstaja brez bolečine, a zdravje pomeni imeti dovolj močno ego strukturo, da si upamo pogledati in zdržati z bolečino in v njej prepoznati možnost notranje psihološke rasti in smisla.
Duševno zdravje je pot – pot k sebi, k drugim in k svetu, kjer se telo in duša vedno znova prepletata v eno.
Piše: Manca Švara, jungovska analitičarka (SZAP, IAAP)