Sonce je eno najstarejših in najmočnejših simbolov v človeški zgodovini: simbol božanskega očeta, razsvetljenega duha, kraljevske avtoritete in notranje preobrazbe. V vseh časih in kulturah je sonce igralo ključno vlogo – kot fizični vir življenja in kot arhetipski simbol, ki odseva psihološke resnice človeške duše. Jung bi zagotovo rekel, da je sonce ena izmed centralnih podob kolektivnega nezavednega, energija sebstva, ki osvetljuje pomen ega in razkriva pot k individuaciji.
Fotografija: 7As.036 – Jyoti (Light). Detajl. Slikano s tempero in zlatom, cca. 18. stoletje, Indija.
Sonce kot simbol kralja in duhovne oblasti
Od egipčanskega boga Râja, ki je vsako jutro vstajal iz podzemlja, do francoskega kralja Ludvika XIV., ki si je nadel naslov “sončni kralj”, sonce predstavlja tisto arhetipsko silo, ki vodi, ukazuje, ureja svet. V alkimiji je sonce simbol zlata – kovine, ki ne rjavi, ki sije kot božanski atribut – in hkrati cilj alkimistične operacije: kamen modrosti, opus magnum, popolna celota osebnosti.
Kralji in kraljice so si skozi zgodovino prisvajali sončne atribute, ker so v njih videli legitimizacijo svoje oblasti. Tako je tudi Elizabeta II. med svojo kronanjsko slovesnostjo leta 1953 nosila zlato ogrinjalo in krono, ki je izžarevala sončne žarke – žensko telo, oblečeno v sončev simbolni oklep moči. To ni bila zgolj estetika, temveč globoka simbolična izjava: kraljica kot hči sonca, kot inkarnacija božanske svetlobe na zemlji. Tudi sicer je Sonce velikokrat arhetipski simbol za kraljevski izraz posameznika in se uporablja v obrednih ritualih.
Fotografija: Kraljica Elizabeta 2 Junija 1953 v svojem obrednem oblačilu.
Sonce kot duhovna os Svetlobe in Sebstva
V jungovski terminologiji gre še globlje: sonce je imago Dei, podoba božanskega v človeku. Je sebstvo, celovitost, ki presega dualnosti in vodi psiho v smeri notranje integracije in samorazvoja. Alkimistični simbol sonca – krog s točko v sredini (☉) – se pojavlja tako v kitajski kot v egipčanski tradiciji že pred več kot 5000 leti, brez kakršnekoli medsebojne povezave. Ta simbol izraža eno izmed najgloblje zakoreninjenih slik v človeški psihi: krog kot celota, točka kot središče – ego, ki se zaveda svojega izvora in se podaja na pot proti lastni polnosti. V arhetipski astrologiji sonce predstavlja jaz / ego, tisto osrednje jedro naše identitete. V astrologijii je to naš notranji kralj, ki si prizadeva za avtonomijo in samouresničitev. Hkrati psihološko v njem vidimo in interpretiramo tudi simboliko očeta v življenju posameznika.
Fotografija: Alkemični simbol, ki predstavlja Sonce, Sol, Soleil. Simbol sonca in elementa zlata.
Črno sonce: melanholija, izguba, preobrazba
Nasproti zlatemu soncu stoji črno sonce – simbol, ki vstopi v igro, ko svetloba zbledi in zavest izgubi stik z življenjskim središčem. V psihoanalizi črno sonce predstavlja temno sončno arhetipsko energijo – notranje sonce, ki ne osvetljuje, temveč požira. Je simbol depresije, melanholije, eksistencialne praznine, ki zaznamuje stanje izgube brez objekta, brez izraza, brez smisla. V alkimiji je to faza nigredo, črna noč duše, kjer ego razpade, a se novo bistvo še ni oblikovalo.
Filozofinja in psihoanalitičarka Julia Kristeva v svojem delu Črno sonce (1989) melanholijo opiše kot izgubo objekta ljubezni – pogosto materinskega – ki je bila nekoč svetloba, zdaj pa je postala praznina brez oblike. Ta izguba ni dostopna jeziku, zato depresivni posameznik izgubi simbolno vez z resničnostjo in zmožnostjo razumevanja. Črno sonce v tem smislu ni le afektivno stanje, temveč arhetipski kraj – psihični prostor, kjer subjekt doživi razpad, a hkrati možnost ponovnega rojstva skozi umetnost, simbolno delo in sublimacijo. V tem globokem notranjem procesu lahko črno sonce postane ne več konec, temveč prag transformacije, vrata k bolj celostnemu jazu.
Fotografija: Naslovnica knjige psihoanalitičarke Julie Kristeve, Črno sonce – Depresija in Melanhonija (žal ni prevedeno v slovenščino).
Sonce v notranjem svetu: alkimistični ogenj preobrazbe
V notranji psihološki dinamiki sonce predstavlja proces osvetljevanja nezavednega. Na poti individuacije sonce ni le luč razuma, ampak tudi ogenj, ki preizkuša dušo. V alkimiji je sonce tisto, kar poganja operacijo calcinatio – izgorevanje ego iluzij, lažnih identitet, obrambnih mehanizmov. Sonce razgalja in očiščuje.
Toda preveč sonca lahko vodi v psihično inflacijo, v manijo, v pretirano identifikacijo z razsvetljenjem, in s “posebnostjo”. V analitični psihoterapiji zato ne stremimo k nenehnemu sijanju, ampak k ozaveščanju pomena ritmov – menjavi luči in teme, dneva in noči. Jung je zapisal, da ne postanemo razsvetljeni s tem, da si predstavljamo svetlobo, ampak s tem, da ozavestimo temo. Zato je velik del jungovske psihoterapije usmerjen prav v iskanje in ozaveščanje lastne sence.
Fotografija: Vincent van Goghova slika »Sejalec«, naslikana leta 1888, izžareva energijo skozi vrtinčaste barve in drzne poteze s čopičem. Odraža njegovo globoko povezanost z naravo ter ujame svetlobo in gibanje na način, ki izraža prenovo in tudi upanje.
Živeti s soncem in ne proti njemu
Sonce nas vabi, da poiščemo središče svojega psihičnega sveta, da postanemo lastni kralji in kraljice. Toda ta proces zahteva ponižnost in zavest o nevarnostih, ki jih prinaša bližina svetlobe. Ne smemo biti niti Faeton, ki hoče voziti sončev voz, niti Ikar, ki brez prave mere leti v višave. Biti moramo alkimist, ki v svoji duši kuha zlato, počasi, potrpežljivo, v siju sonca, a vedno s kančkom oečsa opazuje tudi temo, ki jo to sonce proizvaja. Naj bo sonce vodnik, ne gospodar.
Fotografija: Shutterstock
Napisala:
Manca Švara, Jungovska analitična psihoterapevtka (IAAP, SZAP)