Carl Gustav Jung je verjel, da je nezavedno ogromen rezervoar modrosti, ki ga nosi v seb vsak posameznik. Nezavedno ni zgolj prostor potlačenih vsebin, ampak tudi ustvarjalni, simbolni svet, ki ga raziskujemo skozi sanje, umetnost in notranje podobe v procesu psihoterapije, analize. Verjel je, da se v njem skriva ključ do osebne celovitosti.

Individuacija, kot jo je imenoval Jung, je proces, skozi katerega postajamo bolj avtentična verzija sebe. Lahko bi povezali s pojmom Winnicotta, ko v procesu psihoterapije opustimo vse nezdrave mehanizme “lažnega jaza” in vzpostavljamo nove, dolgotrajnejše povezave s “pravim jazom”. Individuacija je dolgotrajno, globoko potovanje k sebi, kjer se spoprijemamo s senco, se povezujemo s svojimi arhetipi in sprejemamo vse dele svoje osebnosti (pomemben poudarek na vse, tudi negativne). Cilj je postati celovit, resničen in notranje povezan posameznik.

»Toda če razumemo nezavedno, vemo, da ga ni mogoče pogoltniti. Vemo tudi, da ga je nevarno potlačiti, saj je to življenje nezavedno in se lahko obrne proti nam, če ga potlačimo, kot se zgodi pri nevrozi. Zavedno in nezavedno ne tvorita celote, ko eno od njiju drugo potlači ali rani. Če se že morata boriti, naj bo to vsaj pošten boj z enakimi pravicami na obeh straneh. Oboje predstavlja nek vidik našega življenja. Zavest bi morala braniti svoj razum in se zaščititi, kaotičnemu življenju nezavednega pa bi bilo treba dati možnost, da pride na površje – kolikor pač vsak zmore. To pomeni odprt konflikt in tudi sodelovanje hkrati. Takšno bi moralo biti človeško življenje. To je stara igra kladiva in nakovala: med njima se potrpežljivo železo kuje v neuničljivo celoto, ‘posameznika’. To je, v grobem, tisto, kar mislim s procesom individuacije.«
Carl Gustav Jung

Fotografija: Irski umetnik Finbarr Notte