Vojne in migracije so pustile globoke psihološke sledi, ki presegajo individualno trpljenje ter oblikujejo identiteto na osebni in kolektivni ravni. Razselitev pogosto poruši simbolno podlago psihe – domovino, jezik in prednike – kar ustvarja trajen občutek notranje brezdomnosti ter krhek ego, zasidran v prilagajanju namesto v pripadnosti.

Te nepredelane izkušnje se pogosto prenašajo med generacijami skozi to, kar je Jung imenoval družinsko nezavedno. Travma se ne prenaša predvsem skozi spomin, temveč skozi afekt, molk in ponavljanje. Potomci lahko podedujejo tesnobo, krivdo ali kompulzivno potrebo po stabilnosti, ne da bi poznali njen izvor, ter nezavedno nosijo komplekse svojih prednikov, ki nikoli niso bili v celoti integrirani. Na ta način psiha pomni tisto, česar zgodovina ni zmogla izbrisati.

Vendar jungovska psihologija poudarja tudi možnost transformacije. Ko se travma prednikov zavestno nagovori – skozi simbole, sanje in pripoved – jo je mogoče umakniti iz sence in integrirati v Sebstvo. Kar je bilo nekoč breme, postane smiselna dediščina, ki poznejšim generacijam omogoča, da ne le preživi zgodovino, temveč se tudi individuacijsko razvije onkraj nje.

Cilj te pobude je raziskati neslišane, skrite in zamolčane zgodbe, ki jih podedujemo v svojih družinskih sistemih. Verjamemo, da te zgodbe nosijo tiho moč, ki oblikuje naša življenja, zato jih želimo ozavestiti in jim dati glas – tak, ki nam pomaga razumeti drug drugega z manj projekcije in strahu. Pobuda nadaljuje projekt “Moja zgodba iz tišine” z namenom znanstvene raziskave in objave v mednarodni jungovski skupnosti znotraj IAAP. Veseli bomo vašega sodelovanja!

Vprašalniki smo pripravili v različnih jezikih, izpolnite v jeziku v katerem sanjate in razmišljate. V kolikor bi želeli, da prevedemo še v  kakšen jezik in nam lahko pri tem pomagate nam prosim pišite na unheard.stories.we.got@gmail.com.