Med 24. in 29. avgustom je v Zürichu potekal 23. svetovni kongres jungovske analitične psihologije. Ti kongresi potekajo na tri leta in združujejo jungovske analitike z vsega sveta. Poleg strokovnih predavanj in srečanj so namenjeni tudi formalnim postopkom Mednarodnega združenja za analitično psihologijo (IAAP), kot so volitve, izbira prihodnjih lokacij in organizacijske odločitve.
Letošnji kongres je bil za Slovenijo še posebej pomemben: Slovensko združenje za analitično psihologijo je pridobilo status skupinske članice IAAP – naslednji korak k statusu treninga in ustanovitvi Jungovega inštituta v Sloveniji do leta 2028. Ta dosežek je rezultat več kot dvajsetletnega dela, katerega ključni nosilec je bil dr. Jožef Magdič, zdravnik, psihiater in jungovski analitik, ki je povsem sinhrono preminil prav na dan, ko je združenje prejelo ta naziv. V zadnjem desetletju je ključno vlogo k temu dosežku prispeval tudi Tine Papič, kateremu smo zelo hvaležni. Poleg tega sva naziv jungovske analitičarke na kongresu prejeli tudi dve Slovenki, Breda Biščak in Manca Švara.
Dogodek je bil zaznamovan s praznovanjem 150. obletnice Jungovega rojstva in je udeležencem ponudil priložnost, da obiščejo kraje, kjer je Jung živel in ustvarjal – njegovo hišo in Inštutut v Küsnachtu, znameniti Bollingenski stolp, Psihološki klub in druge pomembne lokacije. V Zürich je prišlo 1800 jungovcev, kongres pa velja za enega najuspešnejših v zadnjih letih.
Osrednja tema je bila »Experiences of the Non-Understandable: Jungian Explorations and Contributions«. Ob odličnih predavanjih je bilo veliko govora tudi o vojni ter o tem, kako v skupnosti držati prostor za različna mnenja in preprečiti polarizacijo. Zame osebno je bilo najbolj odmevno in sinhronicitetno prav predavanje Kristine Schellinski »On Death, Hope and Soul: When the Self Compensates Chaos«, v katerem je avtorica o smrti svojega moža spregovorila o sinhronicitetah, sanjah in notranji pripravi na izgubo.
Jung je smrt videl kot naravno dopolnitev življenja: prva polovica človekove poti je namenjena rasti, druga pa pripravi na smrt. Smrt je prehod in transformacija – »poroka duše z manjkajočo polovico«. Strah pred smrtjo osiromaši življenje, sprejemanje pa prinaša notranji mir in izpolnitev. Predavanje je zaključila z Jungovim citatom: »Smrt je zbližanje dveh svetov, ne konec. Mi smo most.« (Jung, C.G., Jung, E. and Wolff, T., 1982, p. 95). In z besedami Kristine Schellinski: »Te sinhronicitete in ponovno odkritje naših preroških sanj so moje srce in dušo odprle za most, za pogled onkraj.«
Tudi moje razumevanje smrti je na podlagi izkušenj v Zürichu in vseh sinhronicitet, ki so se nam dogajale bolj prežeto z odprtostjo, hvaležnostjo in občutkom, da res sami soustvarjamo most, ki si upa in želi uzreti tisto, kar leži na drugi strani. Kar smo na tem kongresu spoznali, je bilo vsekakor veličastno. Hvala Jožef!
Piše: Manca Švara
