V soboto, 26. septembra 2026, je v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu potekal celodnevni kulturno-umetniški dogodek EKOTONES – Bivati meje / Abitare confini, ki je skozi film, ustvarjalno delavnico, okroglo mizo in koncert povezal različne jezike, zgodovinske spomine in izkušnje življenja ob meji. Dogodek je potekal v okviru mednarodnega projekta RE4Healing, katerega partner je tudi Zavod Epiona.
Kako živeti z zgodovino, ki nas še vedno zaznamuje? Kako spregovoriti o kolektivnih travmah, zamolčanih zgodbah in identitetah, ki so se oblikovale na stičišču različnih kultur, jezikov in političnih meja? In predvsem – kako ustvariti prostor, v katerem je mogoče različne izkušnje in pripadnosti ne le prepoznati, temveč jih tudi sprejeti in razumeti?
To so bila osrednja vprašanja dogodka EKOTONES, ki je v Slovensko stalno gledališče v Trstu privabil raznoliko slovensko in italijansko občinstvo. Dogodek je bil zasnovan kot interdisciplinarno srečanje, ki presega običajne oblike razpravljanja o zgodovini in kolektivnem spominu ter odpira prostor tudi za čustveno, simbolno in umetniško doživljanje obmejnega prostora.
Sence tišine – film o kolektivnem spominu in zamolčanih zgodbah
Dogodek se je začel s projekcijo dokumentarnega filma Sence tišine / Le ombre del silenzio, ki raziskuje kolektivno travmo, medgeneracijski prenos spomina, tišino ter kompleksna vprašanja identitete in pripadnosti v slovensko-italijanskem obmejnem prostoru.
Film odpira vprašanja, ki pogosto ostajajo zunaj javnega diskurza, a še vedno živijo v družinskih zgodbah, osebnih spominih in odnosih med skupnostmi. Njegova posebna moč je prav v tem, da ne ponuja enoznačnih odgovorov, temveč gledalca povabi k razmisleku o različnih zgodovinskih izkušnjah in njihovih posledicah za sedanjost.
Projekcija v Slovenskem stalnem gledališču je imela tudi pomembno simbolno razsežnost. Prostor, ki predstavlja eno osrednjih kulturnih ustanov slovenske skupnosti v Trstu, je tokrat gostil številne obiskovalce, ki so vanj vstopili prvič. Tako je že sam kraj srečanja postal del sporočila dogodka: kulturni prostori lahko postanejo mostovi med skupnostmi, ki sicer živijo druga ob drugi, vendar se ne srečujejo vedno.
Od besed k podobam: ustvarjalna delavnica foto-poezije
Po projekciji se je dogajanje nadaljevalo z umetniško delavnico, ki sta jo vodila Marta Pescamosca in Leonardo Chiti iz kolektiva Ambasceria Cult.
Udeleženci so ob izbranih podobah in prizorih iz filma skozi foto-poezijo, asociacije in kreativno pisanje raziskovali svoje občutke, spomine in odzive. Namesto iskanja razlag in racionalnih odgovorov je delavnica ponudila prostor za intuitivno, simbolno in ustvarjalno izražanje.
Takšen pristop je posebej dragocen pri obravnavanju kolektivnih travm, saj vseh izkušenj ni mogoče preprosto ubesediti. Umetnost omogoča, da se približamo tudi tistemu, kar ostaja neizrečeno, potlačeno ali težko razumljivo.
Delavnica je tako predstavljala pomembno dopolnitev filmske projekcije. Udeleženci niso ostali zgolj opazovalci zgodb drugih, temveč so lahko skozi lastno ustvarjalnost vstopili v dialog s podobami, čustvi in vprašanji, ki jih je odprl film.
Okrogla miza: različni pogledi na skupno zgodovino
Osrednji pogovorni del dogodka je predstavljala okrogla miza, ki jo je povezovala Saša Petejan. Sogovorniki so z različnih strokovnih in osebnih perspektiv razmišljali o zgodovinskem spominu, identiteti, mejah, pripadnosti in možnostih sobivanja v večkulturnem prostoru.
Razprava je pokazala, kako kompleksno je govoriti o skupni zgodovini, kadar se osebni in kolektivni spomini razlikujejo, včasih tudi nasprotujejo. Prav zato je pomembno ustvarjati priložnosti za srečevanje različnih perspektiv, ne da bi jih poskušali poenotiti ali poenostaviti.
Posebej pomenljiva je bila zaključna misel tržaškega antropologa Giuseppeja Grimaldija, ki je razmišljal o tem, kako bodo prihodnje generacije čez petdeset let morda gledale film ali se spominjale tovrstnih srečanj. Morda bodo v njih prepoznale predvsem prizadevanje ljudi, ki so poskušali nekaj razumeti, preseči ustaljene delitve in narediti korak proti drugačnemu sobivanju.
Ta misel je na svoj način povzela bistvo dogodka: spremembe se ne zgodijo nujno v enem pogovoru ali na enem srečanju. Začnejo pa se lahko prav s pripravljenostjo, da prisluhnemo, postavljamo vprašanja in dopustimo obstoj različnih resnic in izkušenj.
Toni Bruna Full Band: glasba kot prostor srečevanja
Večer je sklenil koncert Toni Bruna Full Band, ki je celodnevnemu dogajanju dodal novo, glasbeno razsežnost.
Tržaški kantavtor Toni Bruna je s svojo značilno avtorsko poetiko in glasbenim izrazom, tesno povezanim s tržaškim prostorom, navdušil občinstvo. Na odru so ga spremljali izjemni glasbeniki Blaž Celarec, Žiga Golob in Massimo Tunin.
Vrhunska izvedba in izjemna akustika gledališke dvorane sta ustvarili posebno koncertno vzdušje, v katerem je prišla do izraza vsaka glasbena podrobnost.
Eden najbolj simboličnih trenutkov večera je nastopil, ko se je Toni Bruna občinstvu zahvalil in prebral svoje besedilo v slovenščini. Ta preprosta, a pomenljiva gesta je na poseben način izrazila osrednje sporočilo dogodka: sobivanje ne pomeni odpovedi lastnemu jeziku ali identiteti, temveč pripravljenost, da se odpremo tudi jeziku in svetu drugega.
Glasba je tako sklenila dan, v katerem so se prepletali zgodovina, umetnost, čustva in dialog.
Vsak v svojem jeziku, vendar skupaj
Pomembna posebnost dogodka EKOTONES je bila tudi njegova dvojezična zasnova. S pomočjo simultanega tolmačenja sta Aliče Mačkovšek in Matejka Grgič omogočili, da so udeleženci in sogovorniki lahko govorili v svojem jeziku, obenem pa bili razumljeni tudi onkraj jezikovnih meja.
Prav ta možnost je predstavljala eno temeljnih idej dogodka. Jezik ni bil razumljen kot ovira, ki jo je treba odpraviti, temveč kot pomemben del osebne in kolektivne identitete, ki si zasluži spoštovanje.
Dogodek je tako tudi v svoji organizacijski zasnovi udejanjal vrednote, o katerih je govoril: večjezičnost, vključevanje, medkulturni dialog in medsebojno razumevanje.
RE4Healing: od kolektivne travme k povezovanju in odpornosti
Dogodek EKOTONES je potekal v okviru mednarodnega projekta RE4Healing – Crossborder Remembrance, Reconnection, Restoring and Resilience, ki ga vodi Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije, v sodelovanju z Zavodom Epiona in partnerji iz Italije in Avstrije.
Projekt raziskuje, kako zgodovinske travme, kolektivni spomin in medgeneracijski prenosi vplivajo na identiteto, odnose in sobivanje v obmejnih skupnostih. Obenem razvija pristope, ki skozi interdisciplinarno sodelovanje, umetnost, izobraževanje in dialog prispevajo k večjemu razumevanju, povezovanju in psihološki odpornosti.
Za Zavod Epiona je posebej pomembno povezovanje psiholoških in psihoterapevtskih spoznanj o kolektivni in medgeneracijski travmi z umetniškimi ter skupnostnimi praksami. Dogodek EKOTONES je pokazal, kako lahko prav takšno povezovanje ustvarja priložnosti za srečanja, ki niso zgolj intelektualna, temveč tudi osebna in čustvena.
Bivati meje pomeni prepoznati, da meja ni zgolj črta na zemljevidu. Je tudi prostor spomina, odnosov, identitet, bolečin in možnosti za nova srečanja.
Zahvala sodelujočim in partnerjem
Za uspešno izvedbo dogodka se iskreno zahvaljujemo vsem sodelujočim, ustvarjalcem in organizatorjem.
Posebna zahvala gre ekipi EKOTONES – Toniju Bruni, Duni Viezzoli in Antji Gruden – za ustvarjalno sodelovanje in predanost projektu. Hvala Marti Pescamosca in Leonardu Chitiju za navdihujočo umetniško delavnico, Saši Petejan za strokovno in srčno moderiranje okrogle mize ter vsem sodelujočim v razpravi.
Zahvaljujemo se prevajalkama Aliče Mačkovšek in Matejki Grgič za odlično simultano tolmačenje, dijakom CIOFS za pomoč pri pogostitvi in organizaciji ter Slovenskemu stalnemu gledališču Trst za gostoljubje in sodelovanje. Posebna zahvala gre Nini Ukmar za dragocene organizacijske nasvete in podporo ter Petru Furlanu in tehnični ekipi gledališča za profesionalno izvedbo dogodka.
Hvala tudi vsem obiskovalcem, ki so s svojo prisotnostjo, odzivi in pripravljenostjo za sodelovanje soustvarili posebno vzdušje.
EKOTONES je za nekaj ur postal prostor, v katerem so se srečali različni jeziki, spomini, identitete in generacije. Prostor, v katerem ni bilo treba izbrisati razlik, da bi lahko bili skupaj.
Morda je prav v tem eden najpomembnejših korakov k preseganju zgodovinskih delitev: da se naučimo bivati meje – vsak s svojo zgodbo, vendar v skupnem prostoru človečnosti.
Dogodek je potekal v okviru projekta RE4Healing, ki ga sofinancira Evropska unija v okviru programa Državljani, enakost, pravice in vrednote (CERV).
