V reviji Kairos – Slovenski reviji za psihoterapijo, ki jo že vrsto let izdaja Slovenska krovna zveza za psihoterapijo pod uredniškim vodstvom Mirana Možine, je izšel strokovni članek Mance Švara z naslovom »Meje v nas: kolektivni spomin in travma, tišina, obmejni prostori in izgubljene identitete«.
Prispevek je nastal na pobudo Mirana Možine po predstavitvi, ki sta jo Manca Švara in dr. Katja Hrobat Virloget decembra 2025 pripravili na prvi konferenci Slovenskega združenja za analitično psihologijo, posvečeni spominu na pokojnega dr. Jožefa Magdiča.
Članek odpira vprašanja kolektivnega spomina in travme, medgeneracijskega prenosa, tišine, meja ter identitet v slovenskem obmejnem prostoru. Posebno pozornost namenja izkušnjam ljudi in skupnosti, ki so skozi zgodovino živeli na stičiščih različnih držav, jezikov, kultur in političnih sistemov, ter psihološkim posledicam zgodovinskih razmejitev, migracij, zamolčanih zgodb in izgubljenih ali razcepljenih identitet.
Avtorica raziskuje tudi, kako lahko neizgovorjene in nepredelane izkušnje prejšnjih generacij ostajajo prisotne v naslednjih generacijah – ne nujno kot jasen spomin, temveč kot občutja, afekti, družinske tišine in nezavedni vzorci pripadnosti.
Kot zapiše v članku:
»Tišine so se pogosto prenašale tudi znotraj družin in postale del vzgojnih praks, predvsem v povezavi s šolskim sistemom in politično interpretacijo zgodovine, ki je iz zavesti družbe načrtno in sistematično brisala pomen in kompleksnost migracij ob meji in tudi sicer znotraj bivše skupne države. Prav tako je bila tišina zlorabljena v Italiji, saj je bila bolečina izgnanih instrumentalizirana za politične cilje in uporabljena kot propaganda za utrjevanje selektivno izbrane travme določene manjšine.
Otroci, ki smo odraščali v takšni atmosferi v slovenskem obmejnem prostoru, pa smo ob tem čutili, da obstaja v ozadju nekaj bolečega, o čemer se ni smelo ali zmoglo govoriti. Ta tišina je bila položena v našo psiho kot zamrznjen afekt in nepredelan drobec kolektivne travme, ki je dolgo časa iskal simbolizacijo in lastno zgodbo.«
Članek je nastajal od januarja 2026 ter skozi strokovne preglede, dopolnitve in korekture zorel v pomladnih mesecih. Za avtorico ima tudi izrazito osebno razsežnost, saj je posvečen prednikom, ki so skozi generacije živeli na stičiščih različnih držav, kultur in meja ter v svojih življenjih nosili zgodbe razmejitev, pripadnosti, migracij in izgubljenih identitet.
Raziskovanje kolektivne in medgeneracijske travme ter psihologije obmejnih prostorov predstavlja tudi eno pomembnejših vsebinskih področij dela Zavoda Epiona, kjer se vprašanja individualne psihe povezujejo s širšim zgodovinskim, družbenim in kulturnim kontekstom.
Objava članka tako pomeni še en korak v smeri odpiranja prostora za zgodbe, ki so predolgo ostajale v tišini – ter za razumevanje načinov, kako zgodovina krajev, skupnosti in naših prednikov še naprej živi v individualni in kolektivni psihi.
