Jungovska igra s peskom se je razvila v 50. letih prejšnjega stoletja. Na podlagi »World Technique« dr. Margaret Lowenfeld jo je jungovska analitičarka Dora Kalff nadgradila skozi prizmo analitične psihologije ob podpori Carla Gustava Junga ter metodo poimenovala Sandplay.
Temelji na ustvarjanju »svobodnega in varnega prostora«, kjer klient s pomočjo peskovnika in miniaturnih figur oblikuje prizore svojega notranjega sveta. Podobe pogosto presežejo besede – razkrivajo nezavedne vsebine in spodbujajo naravno težnjo psihe k samouravnavanju in celovitosti.
Terapija lahko poteka samostojno ali ob pogovorni terapiji, zlasti kadar besede ne zadoščajo. Podobno kot sanje tudi prizori v pesku nosijo simbolni pomen ter omogočajo dialog med zavestnim in nezavednim.
Kot je zapisal Sonu Shamdasani, urednik Jungove Rdeče knjige:
»…zgodovinski razmislek kaže, da je duh Jungove prakse podob, njegovo soočenje z lastnimi figurami, bolj živ v igri s peskom kot v drugih jungovskih krogih.«
(Shamdasani, S. (2015). Jung’s Practice of the Image. Journal of Sandplay Therapy, 24, 1.)
